Gana - splošne informacije

barbara · #1 07-02-2008, 16:11

Evo, nekaj dejstev, ki vam bodo morda pomagala pri načrtovanju poti. Saj bi dodala še kako sliko, pa mi nekako ne rata

Če pa vas zanima kaj več, pa kar na dan z vprašanji

LETALSKA KARTA: rezerviraj jo čimprej. Prevozniki, ki letijo v Gano po dokaj ugodni ceni, so predvsem Afriqah, Alitalia, Qatar pa verjetno še kakšen. Midva sva letela s Qatarci (Munchen – Dubai – Akra), karta je stala 700 evrov, vendar sva jo rezervirala že konec februarja za odhod v juliju.

PREDEN GREŠ: si priskrbi vizo (lahko v Beogradu ali Rimu, mi smo jo dali delat v Beograd, stane 20 evrov, naredijo v enem dnevu) in se cepi proti rumeni mrzlici (cepivo naj bi bilo obvezno, vendar naju niso nikoli na nobeni meji nič vprašali za potrdilo, ampak nikoli ne veš). Vse ostalo po želji (vendar pomni – komarji so!).

POT: najina pot je izgledala takole: Akra – Ho – Amedzofe – Fume – Hohoe (Wli) – Nkwanta – Bimbilla – Yendi – Tamale – Bolgatanga – Sirigu – Bongo – Paga – Hamele – Wa – Wechiau – Larabanga – Mole NP – Bole – Techiman – Fiema Baobeng – Kintampo – Kumasi – Bosomtwe – Akra – Kokrobite – Langma – Senya Beraku – Fete – Apam – Cape Coast – Kakum NP – Elmina – Ada Foah – Keta – Akra

VARNOST: je

PROBLEMI: voda in elektrika! Stvar namreč kakih 12 ur funkcionira, potem pa kakih 12 ur spet ne (kakšni dnevi so boljši, kakšni slabši), kar pomeni, da si polovico dneva brez elektrike in brez vode (po navadi se to zgodi ravno čez dan), kar zna biti zanimivo, še posebej če se cel dan voziš po prašnih afriških cestah. Ne vem pa, koliko je to stalnica oziroma koliko sva pač samo midva imela »srečo«.

LJUDJE: so zelooo prijazni. Načeloma so vedno pripravljeni pomagati pri marsičemu, če se kje zgubiš ali če iščeš kako poceni prenočišče ali karkoli, vprašaš domačina in vedno bo pomagal (celo svoje delovno mesto za ta čas zapustijo, hehe). Seveda obstajajo tudi težaki, ki fehtajo za denar, to predvsem v bolj turističnih krajih (nama se je to dogajalo le v Larabangi in Kumasiju), vendar načeloma ljudje v zameno za pomoč nočejo ničesar. Navadno te prosijo le za domači naslov in telefonsko številko (in te dejansko potem še kličejo, tudi ko si že nekaj mesecev doma, hehe). Skratka, z eno besedo, ljudje so super, sploh če si tudi sam odprt, saj navadno kar sami pristopijo do tebe in se začnejo menit.

HRANA: je predvsem zelo enolična. Razen na jugu je zelo malo oziroma nič zelenjave, tudi sadja je v drugih predelih precej manj oziroma je občutno dražje. Njihova nacionalna hrana je fufu, banku, kenkey, tz (samo na severu), vse je precej podobno. Zgleda kot kakšna kepa testa (kenkey je recimo bolj kisel, tz je skoraj isto, kot naša polenta), prelita z omako (kozja, kravja, ribja … po želji). Če želiš, lahko zraven dobiš tudi meso oziroma ribo. Na vzhodu in severu pa je tudi precej riža, povsod pa najdeš seveda tudi sladke gomoljnice (jam). Zelo dobri pa so tudi bofruti, njihove sladice, ki pa so zelo podobni našim flancatom. Vsa hrana pa se navadno je v vrečkah iz katere hrano potem cuzaš, kar zna tudi biti precej hecno

Lahko pa prosiš tudi za pribor.

Najboljša hrana po mojem okusu je na ulici. Restavracij je itak bolj malo oziroma v večjih mestih jih je nekoliko več, ampak so prazne. Kvaliteta ni nujno boljša (po moji izkušnji je celo slabša), cena pa občutno višja. Dobra alternativa restavracijam so njihovi »chop shopi«, kjer prodajajo nacionalno hrano, tam jejo tudi lokalci, tako da so cene ok. Drugače pa največ ljudi kupuje hrano na ulici, tako da pogledaš, pri kateri vendorki je največja gužva in greš pač tja.

PRENOČIŠČA: so načeloma poceni, razen v Akri, kjer je malo dražje. Težava Akre je tudi v tem, da so najcenejša prenočišča navadno polna, tako da, razen če ne prideš že zelo zgodaj zjutraj, imaš lahko precej težav, da najdeš nekaj »ugodnega«. V Akri so tako cene od 10 dolarjev in navzgor (vendar računajte, da bodo te sobe precej zasedene), drugje pa od 5 dolarjev naprej (vse to so cene za sobo za dve osebi). Kar me je presenetilo, je bilo to, da so tudi tiste res najbolj poceni sobe precej urejene in čiste (nikoli nisem srečala nobenega ščurka in podobne golazni, kot se je to rado dogajalo v Aziji). Mrež za komarje ni nikjer, tako da je fino, če jo prineseš sabo že od doma, drugače bodo noči precej pestre.

PREVOZI: lokalni prevozi so tro troji, to so nekakšni predelani kombiji, ponekod tudi avtobus in taksi (pazi, da rečeš, da želiš shared taksi, ta spada pod javni prevoz, drugače ti bodo pač zaračunali precej zasoljeno ceno in dobiš taksi, kot ga najdeš pri nas). Ceste so na jugu in zahodu dobre, na vzhodu in severu obupne, zelo luknjaste in zelooo prašne. Je pa zato dogodivščina toliko večja

Podobno je tudi s povezavami – na vzhodu moraš tako precej prestopati, da prideš do določene točke. V Amedzofah sva midva tako morala prepešačit okoli 5 km čez hrib do sosednje vasi, da sva prišla do prevoza, kajti tro tro pelje samo v vas iz vasi pa ne. Tudi do Tamal na severu, tretjem največjem mestu, je potrebno zamenjati kar nekaj tro trojev. Pripravite se na odprta okna, vrata in prah v laseh, zobeh, povsod. In pa na gužvo. Načeloma ne poznajo urnikov, saj se držijo načela »speljemo takrat, ko bo tro tro poln«. In poln ne pomeni poln po naših standardih, ko na vsakem stolu sedi ena oseba, ampak poln, dokler se ljudje še lahko stlačijo not (enkrat sta celo na voznikovem sedežu sedeli dve osebi, hehe, ampak to je praksa bolj na vzhodu in severu, na jugu manj), tako da se lahko precej načakaš, sploh za kakšne take točke, kamor ne potuje prav dosti ljudi. Nič neobičajnega tudi ni, če tro tro crkne in moraš sredi divjine čakati na novega, če zmanjka bencina in moraš čakati na novo pošiljko, če poči guma in moraš čakati, da pripeljejo novo ipd. Skratka, čakanje vam skoraj da ne uide. Ampak saj domačini vso zadevo vedno fajn popestrijo, da ti ni dolgčas.

Cene prevozov so nizke. Včasih vas bo kdo hotel tudi nategnit, najbolje je, da vprašaš enega domačina, ki se bo peljal isto pot, koliko je on dal za karto. Če bodo ostali zvedeli, da so vas poskušali nategnit, se bodo navadno zelo potegnili zate, saj je večinoma vsem v interesu, da Gana ohrani status države prijaznih ljudi. Ampak ponavadi ti dajo kar pošteno ceno. Edina zoprna zadeva je ta, da ti za vsak večji kos prtljage dodatno zaračunajo – vedno in povsod. Ampak, tako pač je.

CENE: so zeloooo nizke. Sploh cene prevozov in hrane. Za prenočišča pa je precej odvisno tudi od vas samih, kakšnega luksuza si želite in koliko časa ste pripravljeni iskati.

V juliju 2007 so ganci zamenjali valuto in sicer so odpravili nekaj ničel, da zneski niso več tako milijonski. Vendar, ko sva bila midva tam, so še vedno vse računali po starem, tako da bom spodaj tudi cene napisala kar v starem denarju. Menjava pa je taka:

10 000 starih cedijev = 1 nov Gana cedi = 1 dolar
če pa preračunaš v evre, pa pride približno 13 000 starih cedijev = 1 evro.

Prenočišča: cene prenočišč se gibajo, kot sem že rekla, od 5 dolarjev naprej, v Akri pa od 10 dolarjev naprej za sobo za dve.

Hrana: vse cene so za hrano na ulici oziroma za lokalno hrano, ki jo prodajajo v »chop shopih«:
- fufu, banku, tz (z omako, brez mesa): 5000 cedijev (vsak kos mesa stane od 3000 – 5000 dodatnih cedijev)
- kenkey: 1000 cedijev
- bofrut: 1000 cedijev/kos
- porcija riža (bel riž z omako ali pa riž z njihovim fižolom – to dobiš predvsem na vzhodu): od 1000 – 3000 cedijev (po navadi vendorki rečeš, za koliko denarja naj ti nabaše, vendar vse, kar je nad 3000 cedijev, je že skoraj isto)
- štruca kruha: od 3000 – 5000 cedijev
- omleta s kruhom: okoli 5000 cedijev (eno jajce je navadno 1500 cedijev, kruh pa 2000 cedijev)
- ananas: od 2000 – 10 000 cedijev/kos (na severu je precej dražji)
- pomaranče: 2000 cedijev/3 kose
- voda: 1,5l vode v flaši: 7000 cedijev, 0,5l vode v vrečki: 500 cedijev (ja, razlika je očitna – stvar je v tem, da je voda v flaši prav iz izvira, voda v vrečki pa samo prefiltrirana in je možnost za okužbo zato večja. Vendar nama ni bilo nič, pa še fino je, ker vedno dobiš mrzlo).
- veliko pivo (0,64l): 7000 – 9000 cedijev
- Lipton čaj ali Milo kakav: 5000 cedijev

Vstopnine – če ste študenti, imejte sabo študentsko izkaznico, lahko kar to navadno, ki jo uporabljate na faksu, ni treba, da je isic, ker upoštevajo vse, kjer piše gor »student«. Pri skoraj vseh vstopninah dobite namreč študentski popust, nekje tudi 50%. Tukaj je le nekaj cen za največje znamenitosti:

- vstopnina v Kakum NP: 52 000 cedijev (canopy walk)
- vstopnina v Mole NP: 25 000 (vstopnina) + 15 000 (za »safari« - ni ravno tanzanijski)
- vstopnina v Cape Coast grad: 40 000 cedijev
- vstopnina v grad Elmina: 40 000 cedijev
- vstopnina za Wechiau hippo sanctuary: 75 000 cedijev (20 000 vstopnina, 30 000 za kanu, 25 000 za najem kolesa, ker je do točke, kjer se vkrcaš v kanu, 18 km – lahko pa najameš tudi avto)
- vstopnina za Baobeng Monkey sanctuary: 40 000 (vstopnina) + 10 000 (za monkey guida oziroma daš, kolikor hočeš)
- vstopnina za Wli slapove: 45 000 cedijev
- vstopnina za Amedzofe slapove: 30 000 cedijev
.
.
.

Ups, na koncu je ratalo malo več kot le nekaj dejstev, hehe.